izr. prof. dr. Lev Vidmar
Institut “Jožef Stefan”

Izr. prof. dr. Lev Vidmar je nedvomno eden vodilnih mlajših raziskovalcev na področju teoretične fizike trdne snovi. Njegovo delo zajema tri širše problematike: visokotemperaturne superprevodnike, neravnovesno dinamiko kvantnih sistemov ter večdelčno lokalizacijo, termalizacijo ter statistične lastnosti večdelčnih kvantnih sistemov. Med njegove najodmevnejše dosežke s prvega področja sodi članek, ki je izšel l. 2015 v prestižni reviji Nature Physics. To delo obravnava ultrahitro dinamiko v močno koreliranih superprevodnih kupratih in pokaže, da je moč primarni mehanizem relaksacije opisati z modelom, kjer močno vzbujeni nosilci naboja oddajo presežek energije spinskim fluktuacijam. V svojem najbolj citiranem delu s kar 400 citati, ki ga je objavil s profesorjem Rigolom, je profesor Vidmar raziskal statistične lastnosti integrabilnih kvantnih sistemov. Osrednja tematika tega obširnega dela se nanaša na posplošeno Gibbsovo porazdelitev, ki omogoča opis ravnovesnih lastnosti izoliranih integrabilnih kvantnih sistemov. V zadnjih letih se profesor Vidmar veliko posveča večdelčni lokalizaciji. V odmevnih delih izpred treh let, ki sta bili doslej citirani že preko 200-krat, je s sodelavci problematiziral stanje večdelčne lokalizacije v sklopljenih kvantnih sistemih z neredom, katere obstoj je veljal za znanstveno dejstvo. Ta članka sta vzbudila izjemno zanimanje in spodbudila mnoge dodatne poglobljene analize drugih raziskovalcev. Profesor Vidmar je soavtor 57 znanstvenih publikacij, med temi po 1 v revijah Nature Physics, Physical Review X in Physical Review X Quantum ter kar 16 v elitni reviji Physical Review Letters. Svoje delo je predstavil na 26 vabljenih predavanjih na mednarodnih konferencah, kar lepo odraža velik vpliv njegovega dela. Močno se angažira tudi kot mentor magistrskih in doktorskih študentov ter kot organizator znanstvenih srečanj.

prof. dr. Tomaž Prosen
Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani

Profesor Prosen proučuje mehanizme in modele, ki razložijo pojav kvantnega kaosa in teorije slučajnih matrik v mnogodelčnih kvantnih sistemih. V zadnjem času se med drugim osredotoča na opis dinamike spinskih verig in kubitnih vezij z lokalno interakcijo. V teh vzorčnih sistemih so točne rešitve izjemno redke. V odkritju, objavljenem l. 2018 v reviji Physical Review Letters, je profesor Prosen s sodelavcema predstavil t.i. samo-dualen brcan Isingov model, v katerem je moč spektralne korelacije oz. spektralni oblikovni faktor izračunati brez kakršnih koli predpostavk in pokazati ujemanje s teorijo slučajnih matrik. To je redka ali morda sploh prva točna rešitev dinamičnih lastnosti mnogodelčnih kvantnih sistemov, ki jih lahko opišemo s teorijo naključnih matrik. To odkritje ni bilo povsem nepričakovano. Že v svojem prejšnjem, prav tako vrhunskem članku, ki je bil objavljen l. 2018 v reviji Physical Review X, je profesor Prosen prišel do pomembnega rezultata, ki omogoča točen izračun spektralnega oblikovnega faktorja v Floquet-Isingovih spinskih verigah oz. predstavlja demonstracijski mehanizem, ki razloži uspešnost teorije slučajnih matrik v interagirajočih kvantnih mnogodelčnih sistemih brez perturbacijskega parametra. Leto kasneje je v tretjem članku dodal še piko na i, saj je identificiral splošen razred kaotičnih mnogodelčnih sistemov. Takšne sisteme se da predstaviti kot kvantna vezja, ki jih lahko beremo v običajni časovni smeri ali v na slednjo pravokotni prostorski smeri. Omenjeni članki so porodili plaz študij raziskovalcev z vsega sveta in bili do sedaj citirani že več kot 330-krat po podatkih baze Web of Science. Prebojno delo je temelj prestižnega projekta ERC Advanced Grant, ki je že drugi v karieri profesorja Prosena in ki ga je ta dobil poleti 2023.

prof. dr. Svjetlana Fajfer
Institut “Jožef Stefan” in Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani

Profesorica Svjetlana Fajfer je teoretična fizičarka, katere delo je posvečeno raziskovanju narave na najmanjših skalah, torej zakonitostim osnovnih delcev kot gradnikov znanega vesolja. Sodi med vodilne raziskovalce pojavov, ki bi lahko bili občutljivi na fiziko onkraj tako imenovanega Standardnega modela osnovnih delcev. Njeni izračuni verjetnosti za takšne procese znotraj in onkraj Standardnega modela predstavljajo ključne smernice za tekoče in prihodnje eksperimentalne študije v največjih laboratorijskih centrih, na primer v CERN-u blizu Ženeve ter v KEK-u na Japonskem. Nekateri njeni najpomembnejši prispevki obravnavajo leptonsko univerzalnost. Ta univerzalnost velja v Standardnem modelu in implicira, da temeljne interakcije leptonov niso odvisne od njihovega okusa oziroma mase. Profesorica Fajfer je leta 2012 s sodelavci predlagala eksperimentalne teste leptonske univerzalnosti pri razpadih mezonov, ki vsebujejo kvark b. To temeljno delo je spodbudilo številne eksperimentalne študije in vodilo do nekaterih eksperimentalnih namigov za kršitev univerzalnosti leptonov. Njeno nadaljnje delo je ponudilo enega redkih možnih scenarijev nove fizike, ki lahko razloži vse opažene razpade, ki kršijo leptonsko univerzalnost, hkrati pa je predlog združljiv z drugimi meritvami. Ta scenarij temelji na poenotenju treh osnovnih interakcij in napoveduje obstoj leptokvarkov – hipotetičnih delcev, ki lahko kvarke spremenijo v leptone. Poleg tega je profesorica Fajfer vodilna svetovna raziskovalka redkih razpadov hadronov, ki vsebujejo kvark c in predstavljajo pomemben preizkus raznolikih scenarijev nove fizike.

Profesorica Svjetlana Fajfer je s sodelavci objavila več kot 150 znanstvenih člankov v uglednih revijah ter svoje delo predstavila v številnih vabljenih in plenarnih predavanjih na najpomembnejših mednarodnih konferencah. Predavala je tudi na vrsti mednarodnih fizikalnih šol po vsem svetu.

Profesorica Fajfer je imela in ima ključno vlogo pri razvoju teoretične fizike delcev v srednjeevropski regiji. Po prihodu iz Sarajeva je v Ljubljani ustanovila zelo uspešno raziskovalno skupino za teorijo delcev, uvedla ustrezne vsebine v predmetnik na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, in s tem utemeljila to novo področje v slovenskem znanstvenem prostoru. Ljubljanska skupina za teoretično fiziko delcev prav po njeni zaslugi in zaslugi njenih mednarodno uspešnih doktorandov vse do danes uživa visok ugled v svetu. Ob tem je delovala izredno povezovalno, gojila in vzpodbujala je sodelovanje med raziskovalnimi skupinami še posebej na območju Balkana. Domala 20 let je vodila raziskovalni program Teorija delcev, jeder in polj. Sodelovala je pri organizaciji vrste mednarodnih in domačih znanstvenih srečanj. Kot profesorica na Univerzi v Ljubljani je navdihovala generacije študentov. Kot dolgoletna vodja Odseka za teoretično fiziko na Institutu Jožef Stefan je načrtno internacionalizirala vzdušje na tem odseku. V vseh svojih vlogah, nenazadnje kot članica znanstvenega sveta Instituta, pa se je vseskozi zavzemala za znanstveno odličnost na najvišji ravni. Njena vztrajna prizadevanja so odločilno vplivala na kariero številnih mladih fizikov v regiji, še posebej na Balkanu. Njeni znanstveni, mentorski, pedagoški in vodstveni dosežki so izjemni, njena navdušenost nad znanostjo brezmejna.

doc. dr. Matjaž Humar
Institut “Jožef Stefan” in Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani

Doc. dr. Humar je eden najbolj prodornih in plodovitih fizikov mlajše generacije v Sloveniji, na kar kaže širok nabor znanstvenih rezultatov, odmevnih objav, vabljenih predavanj, recenzentsko in učiteljsko delo, ter zelo uspešno pridobivanje in vodenje slovenskih in evropskih projektov. Vpeljal je pionirske metode senzorike in biomarkerjev na osnovi mikrolaserjev in laserskih mikroresonatorjev v mehkih in biokompatibilnih snoveh. Rezultat njegovega dela je prvi slovenski laboratorij za Bio integrirano fotoniko na Odseku za fiziko trdne snovi na Institutu Jožef Stefan, ki ga je nagrajenec z neumorno vztrajnostjo vzpostavil v preteklih sedmih letih. Metoda "whispering gallery mode" mikroresonatorskih senzorjev, ki jo je razvil s soavtorji, omogoča sposobnost lokalizacije na nivoju posameznih celic s senzoriko raznovrstnih parametrov, kot so temperatura, pH ter lomni količnik, kar predstavlja vsestransko in perspektivno orodje za globinsko slikanje v tkivih. Je prvi avtor 8 člankov v vrhunskih mednarodnih revijah kot so Nature Photonics, Nature Communications, Physical Review Letters in Advanced Materials. Njegova dela so zbrala dosedaj 1600 čistih citatov. Nagrajenec je kot vabljeni predavatelj poročal na številnih vrhunskih univerzah in konferencah. Pridobil je tudi 12 projektov, med njimi tudi 6 mednarodnih, od katerih sta najpomembnejša ERC Starting Grant in Human Frontier Science Program.

dr. Enej Ilievski
Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani

Članek dr. Eneja Ilievskega, ki je osnova za nagrado za vrhunski dosežek, je na področju teorije transporta v integrabilnih kvantnih večdelčnih sistemih. Že več kot dve desetletji je znano, da so sistemi, kot je obravnavana Heisenbergova spinska veriga, tudi pri visokih temperaturah lahko idealni prevodniki, kar je možno povezati z obstojem kvazilokalnih ohranitvenih zakonov, ki lahko služijo za določitev spodnje meje za t.i. Drudejevo utež, ki kvantificira idealni transport. Do najnovejšega preboja pri tej problematiki je prišlo v zadnjih petih letih z uvedbo nove teoretične metode posplošene hidrodinamike, kjer je pri uvedbi in uporabi dr. Enej Ilievski eden ključnih soavtorjev. V obravnavanem članku tako dr. Ilievski pokaže preslikavo med kvazilokalnimi ohranjenimi količinami in Bethejevimi kvazidelci, t.i. nizi. Rezultat njegove analize kaže, da je spodnja meja točna in da Drudejeva utež v Heisenbergovem modelu pri visokih temperaturah presenetljivo nikjer ni zvezna, ampak je fraktalna funkcija parametra anizotropije. Navedeni članek je bil objavljen v najuglednejši fizikalni reviji Physical Review Letters in ima doslej 160 citatov po bazi Google Scholar. Navedenemu delu je sledilo še več člankov dr. Ilievskega, kjer je nadgradil in razširil uporabo metode posplošene hidrodinamike, in tudi ti imajo zelo velik odmev v strokovni javnosti.

zasl. prof. dr. Alojz Kodre
Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani

Zaslužni profesor dr. Alojz Kodre je v slovenskem prostoru pionir pri uvajanju raziskav na področju rentgenske absorpcijske spektroskopije z uporabo sinhrotronske svetlobe, tako za raziskave v atomski fiziki kot za karakterizacije atomske in molekularne strukture materialov. Po njegovi zaslugi so slovenski raziskovalci vključeni v raziskave v mednarodnih sinhrotronskih centrih od samih začetkov, ko so sinhrotronske pospeševalnike delcev, ki so bili prvotno namenjeni raziskavam v fiziki osnovnih delcev, šele začeli uvajati kot izjemno svetle vire rentgenske svetlobe. O rezultatih raziskovalnega dela je poročal na številnih predavanjih na tujih univerzah in mednarodnih znanstvenih konferencah ter s tem uveljavil slovensko šolo za študij večelektronskih sovzbuditev z rentgensko spektroskopijo. Znanja iz atomske fizike in rentgenskih spektroskopskih metod je prof. dr. Alojz Kodre prenašal na mlajše generacije na magistrskem in doktorskem študiju. Bil je mentor številnim diplomantom in štirim doktorandom. Neprecenljiv je tudi prispevek profesorja Alojza Kodreta na dodiplomskem študiju fizike. Izpostaviti velja dolgoletno vodenje predmeta Matematične fizike, kar je dobilo skorajda mitski status, in njegovo uvedbo predmeta Modelska analiza, ki igra pionirsko vlogo pri izobraževanju računalniške fizike na Univerzi v Ljubljani.

Prof. dr. Alojz Kodre je bil med drugim predstojnik Oddelka za fiziko na Fakulteti za matematiko in fiziko in predsednik habilitacijske komisije Univerze v Ljubljani ter je vedno izpostavljal pomen presoje posameznikove usposobljenosti pred odvečnimi numeričnimi kriteriji. Prof. dr. Alojz Kodre ima nesporne zasluge za popularizacijo fizike in znanosti nasploh. Širši javnosti je nedvomno najbolj poznan kot kultni prevajalec znanstvene fantastike, predvsem Štoparskega vodnika po galaksiji, prevedel pa je tudi veliko poljudnih besedil s področja moderne fizike.

izr. prof. dr. Miha Ravnik
Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut “Jožef Stefan”

Raziskovalna področja prof. dr. Miha Ravnika sodijo v fiziko mehke snovi in vključujejo pasivne in aktivne tekoče kristale, samosestavljanje, koloidne strukture, fleksoelektričnost, aktivno in pasivno mikrofluidiko, fotonske kristale, metamateriale, vodenje svetlobe, optična resonančna stanja, topologijo defektov, spletov in vozlov, kvazikristalne mozaike, prepletenost polj in agregacijo proteinov. Njegovo znanstveno delo je teoretično in se naslanja predvsem na numerično modeliranje in analitične izračune, a tudi na matematiko in matematično fiziko. Poleg tega ima izjemen občutek za prenos svojega znanja v aplikativno sfero, posebna odlika prof. dr. Ravnika pa je njegovo veselje pri posredovanju znanja širši javnosti.

Izr. prof. dr. Miha Ravnik: »Delujem na področju fizike mehkih materialov, ki se povezuje tudi s področji kot so optika, fotonika, biofizika, biofarmacija in področje umetne inteligence. Naš osnovi prispevek k razvoju fizike in družbe je v iskanju novih materialov z edinstvenimi lastnostmi, ki se na dražljaje odzivajo na popolnoma nov način. Sam neposredno tudi sodelujem v skupini enega največjih biofarmacevtskih podjetij, kjer znanja s področja fizike mehkih snovi neposredno uporabljamo in prenašamo v razvoj bioloških zdravil. Delujem pa tudi kot visokošolski učitelj in profesor na fakulteti in mentor študentom različnih nivojev. Študentje so ambasadorji znanja, vedno bolj me presegajo in svoje znanje že uspešno prenašajo v domače okolje in naprej tudi že v svet.«

doc dr. Uroš Tkalec
Fakulteta za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani in Odsek za fiziko trdne snovi Instituta »Jožef Stefan«

Nagrado je prejel za raziskovalno delo na področju neravnovesnih kompleksnih tekočin., objavljeno v reviji Nature Communications. Članek govori o hidrodinamično stabiliziranih kiralnih stanjih v toku tekočih kristalov, ki so posledica anizotropije elastičnih konstant nematske mezofaze. Ta dosežek je uresničitev njegovih prizadevanj za uporabo laserske pincete in mikrofluidike na področju tekočih kristalov, ki so že pred objavo članka naletela na široko zanimanje. Izključno slovenski avtorji so svoje eksperimentalne ugotovitve o lastnostih nematikov v mikrofluidičnem okolju podprli s teorijo, ki pojasni razloge za stabilnost omenjenih topoloških stanj z minimalnim številom parametrov.

doc dr. Uroš Tkalec: »Nagrajeno delo je rezultat prizadevnega dela izjemnih soavtorjev. V osnovi smo se ukvarjali z vprašanjem sklopitve molekularnega polja nematika s hidrodinamskim tokom v mikrofluidičnem kanalčku, ki je primerljiv z debelino lasu. Pri majhni hitrosti toka je nematski tekoči kristal poravnan pravokotno na smer toka, pri višjih hitrostih pa pride do zasuka molekul v smeri toka tekočine. Pride do neke vrste strukturnega prehoda, ki pa je v tem primeru nezvezen in povezan z nastankom topolških defektov. V tem delu smo ugotovili, da lahko z natančnim krmiljenjem pretoka nematskega tekočega kristala skozi kanalček vzpostavimo še dodatno metastabilno stanje na zvezen način, kjer se molekule zasučejo v prečni ravnini in tvorijo zrcalno simetrični kirealni stanji. Takšna stanja so na splošno zanimiva zaradi tega, ker pride do zloma zrcalne simetrije v nekirealnem mediju in mi smo to kot prvi uspeli pokazati oz. stabilizirati v neravnovesni anizotropni tekočini.«

prof. dr. Martin Čopič
Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut “Jožef Stefan”

Prof. dr. Martin Čopič je zaslužni profesor na Oddelku za fiziko Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in zaslužni znanstvenik Instituta »Jožef Stefan«. Je vodilni slovenski strokovnjak za področje optike in optične spektroskopije, hkrati pa ga njegovo delo na področju optičnih raziskav mehke snovi uvršča med prepoznavnejše znanstvenike na tem področju. Vpeljal je vrsto eksperimentalnih metod, ki se še danes uporabljajo v raziskavah in so vodile do mnogih pomembnih odkritij. Njegov žar pri poučevanju se izkazuje tudi v uspešnosti njegovih študentov in doktorantov, od katerih so številni zelo uspešni raziskovalci tako v znanstvenih ustanovah kot v visokotehnoloških podjetjih.

prof. dr. Martin Čopič: »Kakšnih 50 let nazaj, v mojem 3. letniku faksa, nam je akademik Robert Blinc dejal, da je fizika način življenja in pogled na svet. Takrat je bila fizika dejansko kraljica naravoslovnih znanosti. Danes mi fizika res predstavlja način življenja, saj sem se celo življenje ukvarjal z njo, hkrati pa na splošno predstavlja tudi pomembna vrata v širše naravoslovje, posebej v znanosti o življenju, ki so danes za razumevanje sveta najpomembnejše. Srečo sem imel, da sem se ukvarjal tako z mehko snovjo, tekočimi kristali kot z optiko oz. fotoniko in obe te področji sta v današnjem času ne samo zanimivi, ampak predstavljata tudi velik in pomemben del tehnologije, na kateri bazira današnji svet. Ti dve področji sta na srečo tudi zelo blizu uporabi. Hkrati pa sem imel tudi srečo, da sem imel stike ne samo s fiziki, ampak tudi s kemiki in elektrotehniki, kar je bilo zelo zanimivo. Poudaril bi, da je za univerzitetnega učitelja raziskovalno delo absolutna nuja; z njim ne samo, da vzdržuješ znanje na mednarodnem nivoju, ampak se spoznavaš in srečuješ s tujimi kolegi, s čimer je osnovna znanost najcenejši način prenašanja znanja od drugod nazaj domov. Med vsem kar smo skupaj s sodelavci v vsem času naredili, pa se mi zdi najpomembnejše odkritje fermagnetizma v tekočih kristalih pred osmimi leti. Je pa res, da so mi zelo ljubi tudi članki, ki niso bili zelo odmevni, sem pa v njih raziskoval in pokazal na pojave, ki so se kasneje, v malček drugačnem kontekstu, izkazali kot zelo zanimivi in se še danes mnogi raziskovalci z njimi zelo ukvarjajo.«

izr. prof. dr. Jernej Fesel Kamenik
Institut “Jožef Stefan” in Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani

Nagrado je prejel za odmevne raziskave na področju fizike osnovnih delcev, predvsem na področju fizike težkih kvarkov in leptonov in na področju interakcije temne snovi z delci Standardnega modela. Izr. prof. dr. Jernej Fesel Kamenik je eden najbolj propulzivnih mladih teoretikov na področju fizike osnovnih delcev, njegove raziskave imajo izjemen odmev, citirana so več kot 7000 krat, je avtor več vabljenih preglednih člankov in kar 47. vabljenih predavanj. Je tudi član pripravljalne skupine v CERN-u za konstrukcijo novega trkalnika. Prof. Kamenik je tudi izjemen predavatelj in mentor mlajšim raziskovalcem.

Izr. prof. dr. Jernej Fesel Kamenik: »Moje delo se po eni strani osredotoča na interpretacijo obstoječih zanimivih meritev znotraj standardne teorije osnovnih delcev in interakcije tako imenovanega standardnega modela, kadar pa se zdi, da se meritve ne ujemajo s pričakovanji, tudi znotraj možnih nadgradenj te standardne teorije. Po drugi strani pa snujem tudi predloge in napovedi novih meritev in eksperimentov, ki bi pomagali razlikovati med različnimi možnimi nadgradnjami standardnega modela. In nekaj takšnih interpretacij, predlogov in napovedi, v povezavi s t. i. uganko kvarkovskih in leptonskih okusov, sem pripravil tako uspešno, da na velikem hadronskem trkalniku v CERN-u na njihovi podlagi že izvajajo meritve, ki nam bodo morda omogočile preboj v razumevanju fizike okusov.«

prof. dr. Giovanni De Ninno
Univerza v Novi Gorici

Nagrado je prejel za raziskovalno delo na področju koherentnega prenosa vrtilne količine svetlobe na elektron, objavljeno v reviji Nature Photonics. V tem delu je skupina pod njegovim vodstvom pokazala koherentni prenos vrtilne količine s curka fotonov na elektronski val, ki se sprosti iz helijeva atoma. Izjemnost objavljenega dela je v nadzorovani povezavi valovne funkcije fotona z več kot tisočkrat krajšimi valovnimi funkcijami elektronov. To odkritje je uporabno v številnih aplikacijah, od novih materialov do kvantnih računalnikov, saj posredno odpira dostop do velike količine informacij, ki jih elektron lahko posreduje o svojem matičnem okolju.

Prof. dr. Giovanni De Ninno: »Ustvarjam svetlobo, ki je eno izmed najbolj učinkovitih orodij za preučevnje materialov na atomskem nivoju. Svetlobni viri, ki sem jih pomagal razviti na Univerzi v Novi Gorici in sinhrotonu v Trstu, generirajo zelo kratke sunke svetlobe, s katerimi lahko vidimo najmanjše delce snovi, se pravi atome in molekule. Zanimivo je, da je s to posebno svetlobo možno ne samo dobiti slike atomov in molekul, ampak jih tudi povzročati in posneti njihovo reakcijo. Svetlobni viri so uporabni na več raziskovalnih področjih, saj segajo od kemije do biologije in od medicine do fizike trdne snovi in fizike plinov. Paleta možnih aplikacij je zelo široka in to vključuje študije inovativnih materialov, ki so pomembni za sončne celice ali bolj na splošno za zelene energije, kar je zelo pomembno za okolje. Ali poskuse posebnih vrst molekul, ki so koristne pri fotodinamični terapiji tumorjev ali tudi preučevanje magnetnih materialov, ki jih lahko uporabimo za izboljšanje kakovosti spomina računalnikov.«

prof. dr. Danilo Zavrtanik
Univerza v Novi Gorici in Institut »Jožef Stefan«

Znanstveno delovanje prof. dr. Danila Zavrtanika vsebuje vsaj tri široka področja: vrhunsko raziskovanje na področjueksperimentalne fizike visokih energij, usmerjenost v mednarodno sodelovanje in raziskovanje v globalno konkurenčnem znanstvenem okolju, ter pedagoško delo in organizacijo visokošolskega študija. Od leta 1980 prof. Zavrtanik neprekinjeno sodeluje v Evropskem centru za fiziko delcev CERN v Ženevi. Leta 1995 je na povabilo Nobelovega nagrajenca Jamesa W. Cronina pričel z raziskovalnim delom na novem področju, področju astrofizike oz. natančneje na področju visokoenergijskih kozmičnih delcev. Leta 1992 je bil kot mednarodno uveljavljen raziskovalec imenovan za direktorja Instituta “Jožef Stefan”. Leta 1995 je bil pobudnik in promotor ustanovitve Univerze v Novi Gorici, katere rektor je tudi danes.

prof. dr. Matjaž Perc
Fakulteta za naravoslovje in matematiko Univerze v Mariboru

Prof. Perc se ukvarja z teoretičnim opisom človeškega sodelovanja, še posebej z reševanjem problema močne recipročnosti in problema defekcije drugega reda ter razvojem podsistemske stabilnostne analize agentskih sistemov, kot nove metode za analizo družbenih modelov. Ti prispevki so vzpostavili močne vezi med fiziko in družbo na osnovi spodbujanja medsebojnega sodelovanja, zagotavljanja javnih dobrin in ohranjanja biotske raznovrstnosti.

dr. Martin Klanjšek
Institut »Jožef Stefan«

Nedavno objavljeni prispevek dr. Klanjška v eni izmed najprestižnejših fizikalni revij (Nature Physics) poroča o obstoju zelo nenavadnih kvazidelcev-anjonov. Pred štirimi desetletji je o teh delcih razmišljal Nobelov nagrajenec Frank Wilczek, prva eksperimentalna potrditev njihovega obstoja pa je uspela ravno skupini pod vodstvom dr. Martina Klanjška. Anjoni so zanimivi predvsem zato, ker jih je mogoče med seboj plesti v različne vozle, ki imajo spomin. Z njimi je mogoče izvajati kvantne logične operacije, ki bi bile lahko osnova za protokol delovanja morebitnega topološkega kvantnega računalnika. Zato predstavlja dosežek dr. Martina Klanjška tudi korak naprej proti uresničitvi topološkega kvantnega računalnika, ki je nekakšen sveti gral današnje tehnologije.

prof. dr. Peter Prelovšek
Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut »Jožef Stefan«

Prof. Prelovšek je v domačem in mednarodnem prostoru nedvomno najbolj prepoznaven slovenski raziskovalec na področju teoretične fizike trdne snovi. V svojem zgodnjem obdobju je pogosto sodeloval z akademikom prof. dr. Robertom Blincem pri študiju inkomenzurabilnih sistemov. Ključni je zlasti njegov prispevek pri razvoju in študiju teoretičnih modelov inkomenzurabilnih struktur. Za delo na tem področju je leta 1985 prejel Kidričevo nagrado.

Prof. dr. Peter Prelovšek je pri znanstvenem delu postavil visoke kriterije, ki jih je nato uveljavljal tudi pri svojih sodelavcih. Preko sodelovanja v vodstvenih strukturah je bistveno vplival na razvoj teoretične fizike v Sloveniji. Med drugim je zasnoval ter zagovarjal obvezno podoktorsko izpopolnjevanje, kar je vplivalo na dvig kvalitete raziskovalnega dela na področju teoretične fizike kondenzirane snovi. Bil je izjemno uspešen vodja Odseka za teoretično fiziko Instituta »Jožef Stefan«, član Komisije za nagrade Sklada Borisa Kidriča, dekan Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani, svetovalec direktorja Instituta »Jožef Stefan« za področje fizike in član Znanstvenega sveta istega instituta, član Komisije za doktorski študij in Komisije za raziskovalno dejavnost Univerze v Ljubljani ter član Senata Univerze v Ljubljani.

Širina znanstvenega opusa prof. dr. Petra Prelovška se ne kaže le v širokem obsegu raziskovalnih področij teorije trdnih snovi, na katerih raziskovalno deluje, temveč tudi v razvoju analitičnih in numeričnih metod. V znanstveni sferi je znan kot izumitelj t.i. Lanczoseve metode pri končni temperaturi, ki jo je razvil skupaj s svojim doktorandom dr. Janezom Jakličem in jo danes uporablja več skupin po svetu.

V obdobju številnih gostovanj v tujini, sodelovanj v različnih mednarodnih projektih in organizacij znanstvenih srečanj je vzpostavil široko mrežo sodelavcev iz tujine in tako znatno prispeval k mednarodnemu ugledu teoretične fizike v Sloveniji. Te mednarodne povezave je izkoristil za promocijo mladih doktorjev znanosti. Izjemno dejaven je bil tudi na pedagoškem področju, kjer v študijske programe s področja fizike vpeljal številne sodobne tematike.